Danes ponoči sem spala zelo slabo, najprej nisem mogla zaspati, potem pa sem se čisto zbudila še enkrat ponoči in se prebudila že ob pol sedmih. Do zdaj sem postne noči spala kot ubita. V bistvu sem post danes prenašala zelo v redu, brez pretirane lakote, le z občasnimi prebliski lakote. Ker vem, da je zadnji dan posta, sem kar precej ponosna nase, moralo in samozaupanje imam na višku.
Noben post ni lahek, a včasih je bilo dosti slabše. Imam občutek, da je vsak post lažje prenašati. Prvi je bil najtežji, ker je bilo vse novo, vsi občutki nepredvidljivi, uspehi nepoznani. Res pa je, da se vedno postim avgusta, ko so zvezde v mojem rojstnem znamenju. Pa ne gre za to, ampak za dejstvo, da je poletje, s soncem in boljšo energijo. Opažam, da če je med postom kakšen deževen dan, je takoj počutje na psu. Tudi v tem postu se mi je to enkrat zgodilo in res je bil tisti dan deževen. Poskusila sem enkrat s postom v februarju in bilo je zelo naporno.
Zjutraj sem se danes prebudila z manjšimimi podočnjaki oz. zateklimi očmi. Tega pojava ne poznam, zato sem bila presenečena, a vem da je zaradi pomanjkanja soli v telesu. To sem v tem postu res malo zanemarila.
Zato sem danes za kosilo spila mineralni napitek Ca, drugače pa zeleni in večinoma zeliščni čaj. V zelo strogem postu bi se morala odpovedati tudi pravemu čaju.
Po tem, ko sem se zvagala in premerila, sem se danes zopet lotila jutranje telovadbe, ki jo opravljam redno zadnjih 20 let. Med nosečnostjo in po porodu s carskim rezom sem jo opustila. Torej se danes vračam na to jutranjo rutino. Gre za vaje na tleh v dnevni sobi, kjer imam tapison. Vaje trajajo okoli 15 minut. Gre pa za vaje, ki krepijo mišice zadnjice, beder in trebuha (200 trebušnjakov). Naredim pa tudi sklece, kolikor jih pač zmorem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar